Všečkajte naš
Facebook profil
Slovenj Gradec sodi med najstarejša slovenska mesta, iz pisnih virov pa je moč razbrati da je skoraj kot mesto stara tudi tradicija kopanja in plavanja slovenjgradčanov. Tako lahko preberemo, da so prebivalci mesta, tako stari kot mladi, radi zahajali na jezove Suhodolnice in Mislinje, kjer so se lahko osvežili v poletnih mesecih. Prav tako je zanimivo pisanje, da so že leta 1498 meščani množično obiskovali mestno kopališče in da je »pirmajster« zanje varil dobro pivo.
V novejši zgodovini pa zapisnikov občinskega sveta iz leta 1933 beremo da je le ta razpravljal o gradnji kopališča, saj da je Slovenj Gradec kot gorsko letovišče dolžan stremeti k razvoju in poskrbeti za goste, ki obiskujejo naše mesto.
Tako je občinska uprava na čelu z županom Dr. Josipom Picijem v letu 1935 najela posojilo pri Banovski hranilnici, pridobila potrebno zemljišče in pod vodstvom ljubljanskega projektanta g. Mačka so se pričele aktivnosti v zvezi z izgradnjo letnega kopališča. Na občinski seji maja 1938 je bilo ugotovljeno, da dela lepo napredujejo in bodo končana v predvidenem roku, novi most, ki bo povezoval mesto s kopališčem pa je že zgrajen in plačan.
In tako je 24.7.1938 mariborska železničarska godba ob 7. uri zjutraj zaigrala budnico in naznanila meščanom veliki dan. Sledila je sveta maša in godbeni koncert pred mestno hišo, kjer se je zbrala tisočglava množica domačinov in »letoviščarjev«. Sledil je blagoslov in otvoritev mostu in končno še blagoslov in otvoritev, kot je bilo takrat rečeno, enega najmodernejših kopališč v Sloveniji in takratni Jugoslaviji. Trak sta prerezala predstavnik banske uprave ter župan mestnega občinskega odbora Dr. Josip Picej. Ob otvoritvi so bile izdelane tudi razglednice in postavljeni smerokazi do kopališča.
V povojnem obdobju je bilo kopališče s pomočjo referenduma in samoprispevka dvakrat obnovljeno in je služilo svojemu namenu vse do konca šestdesetih let, ko je zaradi dotrajanosti in pomankanja finančnih sredstev za vzdrževanje voda v njem usahnila za več kot 15 let. Po številnih poskusih prebivalcev in občinskega sveta, da kopališče ponovno oživijo so v letu 1983 s tretjim referendumom in samoprispevkom ter pomočjo komunalne skupnosti Slovenj Gradec pričele aktivnosti za njegovo temeljito prenovo. 07. junija 1984 so obiskovalci ponovno lahko zaplavali v dveh bazenih mestnega kopališča, ko je pridobil podobo, kakršno poznamo danes. Bazensko školjko so iz prejšnjih 33m x 12,5m skrajšali in zožili na 25m x 11m, odstranili so betonski podest za skoke v vodo in dno školjke dvignili na 1,1m na eni in 1.8m na globlji strani. Dodatno so zgradili objekt z garderobami, barom, prostorom za reševalce, generalno prenovili strojnico in uredili ogrevanje vode za katero je skrbela delovna organizacija Tovarne usnja Slovenj Gradec. Kako željni so bili prebivalci kopanja pove podatek, da je v tej sezoni kopališče, kljub slabemu vremenu in z le 30 kopalnimi dnevi obiskalo kar 15.000 kopalcev. S kopališčem je do leta 1994 dobro opravljala krajevna skupnost Slovenj Gradec, ko ga je prevzela Mestna občina Slovenj Gradec in ga v letu 1996 ponovno prenovila in uredila tudi okolico z igriščem za odbojko na mivki, stezo za balinanje, namestili so igrala za otroke. Za ogrevanje vode pa so po propadu tovarne usnja namestili potratne električne grelce. V upravljanje pa ga je predala Boštjanu Paradižu, ki je z njim upravljal vse do leta 2006. Za eno sezono je nato odgovornost za obratovanje kopališča prevzelo Športno društvo Žabica, nato za dve sezoni Športna zveza Slovenj Gradec. V letu 2009 pa je Kopališče prišlo v upravljanje takrat novoustanovljenega Javnega zavoda Spotur, kateri skrbnik kopališča je še danes. V letih od 2009 do 2016 je mestna občina z lastnimi sredstvi in sredstvi, ki jih je pridobila preko različnih razpisov ponovno dotrajano kopališče postopoma in v celoti prenovila. Električne grelce vode so leta 2011 nadomestili sončni kolektorji. Letno kopališče je danes v dobrem stanju, že nekaj let zapored ponovno narašča število obiskovalcev. V kopalni sezoni 2017 je kopališče obiskalo nekaj manj kot 7000 kopalcev.
V vseh letih obratovanja kopališča so vroče poletne dni tam preživljale številne generacije predvsem mladih prebivalcev Mislinjske doline, marsikaterim je nadomestil tudi morje. V letu 1999 je Mestna občina pripravila referendum na katerem so občani odločali o samoprispevku za izgradnjo povsem novega bazenskega kompleksa, s pokritim 50 m bazenom, ki pa ga občani niso podprli.
Leta 2019 je bazen zaprl svoja vrata, saj je s pomočjo evropskih sredstev MO Slovenj Gradec v letu 2020 pričela z izgradnjo povsem novega bazenskega kompleksa Aqualatio, s pokritim in odkritim bazenom, welnessom, fitnesom in zdravstveno rehabilitacijskim centrom ter otroško igralnico.
